(Vir: FREEPIK)
Ko sem bila v porodnišnici, je v sobo vstopila medicinska sestra in me vprašala, če potrebujem kaj pomoči pri dojenju. Odgovorila sem, da ne, ker sem že dojila, in hitro me je vprašala: "Je to vaš drugi otrok?"
Nasmehnila sem se in odgovorila, da je to že moj četrti otrok.
"Četrti? Uf! Za mamo štirih otrok ste videti zelo mirni. Kako pa to, da ste se odločili za toliko otrok?"
Preden sem ji odgovorila, sem za trenutek pomislila. Ja, družine z več kot tremi otroki so dandanes prava redkost. Nenadoma sem imela tisoč odgovorov na njeno vprašanje.
Nikoli ne bom slavna umetnica, kot so Rembrandt, Picasso ali Monet. Prav tako nikoli ne bom Beethowen, Beyonce ali kateri izmed ostalih izjemnih glasbenikov, saj imam občutek, da mi še petje Kuža pazi ne gre najbolje od rok. Obožujem pisanje, vendar skoraj zagotovo nikoli ne bom osvojila pulitzerjeve ali nobelove nagrade. Vseeno pa hrepenim po tem, da bi svet obarvala z nečim, česar ni mogoče videti, čutiti, slišati ali se dotakniti.
Z ljubeznijo.
Vsak od mojih otrok je sad zveze z usodo (če ste verni, isto stvar verjetno poimenujete drugače), za katero je značilna ljubezen, ki se ne more primerjati z ničemer drugim. V tako zvezo se podaš povsem slepo, saj nikoli ne veš, kaj te čaka. Hkrati pa se zavežeš, da boš brezpogojno ljubila otroka, ki ti je bil namenjen (po naravni ali umetni poti). In tako rasteš in se učiš in vsak dan znova spreminjaš, da bi bil čim bolj podobna njim. Za vse to pa je potrebno verjeti ...
Verjeti vase - da boš preživela tudi številne težke dni).
Verjeti v to, kar je nad nami - ne glede na to, ali je to Bog ali usoda, nimamo nobenega vpliva na to, kakšen otrok nam je namenjen.
In verjeti tudi v to, da se bodo tudi drugi ljudje do te naše drage duše vedli tako spoštljivo in ljubeznivo, kot bi si želeli.
Prepričana sem, da se vsa ta vera neposredno prenese na otroke, ki jih vzgajamo, vse to pa poglobi samo še ljubezen, ki jim jo izkazujemo in s katero jih vodimo. To vero in ljubezen jim kažemo z besedami, spodbudo, objemi, poljubi, petkami, obroki, težkimi izkušnjami, zgledi in prijateljstvom.
In zato so moji otroci čopiči mojstrovine, ki jo nameravam pustiti za sabo čez mnogo, mnogo, mnogo let. Ta mojstrovina je lepši svet za generacije, ki mogoče sploh ne bodo nikoli slišale zame. Upam, da ljubezen in dobrota, s katerima zalivam svoje otroke, ne bosta nikoli izpuhteli ali izginili, temveč da bodo moji otroci nekega dne spoznali, kakšno naložbo sem jim zapustila. Upam, da se bodo tudi oni odločili to naložbo še povečati z vsakim stikom tako z neznanci kot s svojimi otroki. To me spominja na ure fizike, kjer smo se učili, da energija ne nastane in je ni mogoče uničiti, temveč se samo prenaša.
Nasmehnila sem se in odgovorila, da je to že moj četrti otrok.
"Četrti? Uf! Za mamo štirih otrok ste videti zelo mirni. Kako pa to, da ste se odločili za toliko otrok?"
Preden sem ji odgovorila, sem za trenutek pomislila. Ja, družine z več kot tremi otroki so dandanes prava redkost. Nenadoma sem imela tisoč odgovorov na njeno vprašanje.
Nikoli ne bom slavna umetnica, kot so Rembrandt, Picasso ali Monet. Prav tako nikoli ne bom Beethowen, Beyonce ali kateri izmed ostalih izjemnih glasbenikov, saj imam občutek, da mi še petje Kuža pazi ne gre najbolje od rok. Obožujem pisanje, vendar skoraj zagotovo nikoli ne bom osvojila pulitzerjeve ali nobelove nagrade. Vseeno pa hrepenim po tem, da bi svet obarvala z nečim, česar ni mogoče videti, čutiti, slišati ali se dotakniti.
Z ljubeznijo.
Vsak od mojih otrok je sad zveze z usodo (če ste verni, isto stvar verjetno poimenujete drugače), za katero je značilna ljubezen, ki se ne more primerjati z ničemer drugim. V tako zvezo se podaš povsem slepo, saj nikoli ne veš, kaj te čaka. Hkrati pa se zavežeš, da boš brezpogojno ljubila otroka, ki ti je bil namenjen (po naravni ali umetni poti). In tako rasteš in se učiš in vsak dan znova spreminjaš, da bi bil čim bolj podobna njim. Za vse to pa je potrebno verjeti ...
Verjeti vase - da boš preživela tudi številne težke dni).
Verjeti v to, kar je nad nami - ne glede na to, ali je to Bog ali usoda, nimamo nobenega vpliva na to, kakšen otrok nam je namenjen.
In verjeti tudi v to, da se bodo tudi drugi ljudje do te naše drage duše vedli tako spoštljivo in ljubeznivo, kot bi si želeli.
Prepričana sem, da se vsa ta vera neposredno prenese na otroke, ki jih vzgajamo, vse to pa poglobi samo še ljubezen, ki jim jo izkazujemo in s katero jih vodimo. To vero in ljubezen jim kažemo z besedami, spodbudo, objemi, poljubi, petkami, obroki, težkimi izkušnjami, zgledi in prijateljstvom.
In zato so moji otroci čopiči mojstrovine, ki jo nameravam pustiti za sabo čez mnogo, mnogo, mnogo let. Ta mojstrovina je lepši svet za generacije, ki mogoče sploh ne bodo nikoli slišale zame. Upam, da ljubezen in dobrota, s katerima zalivam svoje otroke, ne bosta nikoli izpuhteli ali izginili, temveč da bodo moji otroci nekega dne spoznali, kakšno naložbo sem jim zapustila. Upam, da se bodo tudi oni odločili to naložbo še povečati z vsakim stikom tako z neznanci kot s svojimi otroki. To me spominja na ure fizike, kjer smo se učili, da energija ne nastane in je ni mogoče uničiti, temveč se samo prenaša.
Prav zato se rajši ponašam s svojimi otroki kot pa s cenenimi stvarmi, pridobljenimi na enostaven način. S tem bi z veseljem nadaljevala, če mi bo usoda še naprej naklonjena, če se bo moje telo strinjalo in če mi bo v duši ostalo še kaj ljubezni (sicer verjamem, da je te ljubezni neomejeno in da vedno znova nastaja).
Za konec si želim še to, da bi vsak od nas svet obarval z dobroto na način, ki jim je najbližje: s prijateljstvom, starševstvom ali preprosto z darom, ki jim je bil namenjen.
(Vir: http://www.huffingtonpost.com/entry/i-have-four-kids-and-i-want-more_us_581bb0cce4b0d9ce6fbadc94?)
Za konec si želim še to, da bi vsak od nas svet obarval z dobroto na način, ki jim je najbližje: s prijateljstvom, starševstvom ali preprosto z darom, ki jim je bil namenjen.
(Vir: http://www.huffingtonpost.com/entry/i-have-four-kids-and-i-want-more_us_581bb0cce4b0d9ce6fbadc94?)
Follow Us